Po poškodbi kolena sem mislil, da bom hitro spet na nogah. Zdravniški poseg je bil uspešen, bolečina je postopoma popuščala, a gibljivost in moč preprosto nista bili taki kot prej. Takrat mi je ortoped rekel nekaj, kar sem si zapomnil: Operacija je bila pol poti, zdaj je čas za drugo polovico: fizioterapija.
Priznam, sprva sem jo jemal kot nujno zlo. A že po prvih obiskih sem spremenil mnenje. Fizioterapevtka mi je razložila, zakaj je vsaka vaja pomembna in kako pomaga telesu, da se postopoma vrne v ravnovesje. Vaje so bile prilagojene meni, ne pretežke, a dovolj, da sem čutil napredek.
Z vsakim tednom sem se bolj zavedal, da fizioterapija ni le vadba, temveč način, kako se ponovno povežeš s telesom. Naučil sem se poslušati signale, prepoznavati napetosti, okrepiti mišice, ki so bile prej spregledane. Poleg tega pa sem ob vajah začel tudi bolje razumeti pomen potrpežljivosti, ker okrevanje ni dirka, ampak proces.
Danes lahko spet normalno hodim, tečem in se gibam brez bolečin. Vem, da za to ni zaslužen le skalpel, ampak tudi ure, preživete na blazini, ob razlagi, kako pravilno dihati, stati in se premikati. Fizioterapija me ni le pozdravila, naučila me je tudi bolje skrbeti za svoje telo in to znanje mi bo koristilo za vse življenje.
Poleg telesnega okrevanja mi je fizioterapija pomagala tudi psihično. Občutek, da aktivno sodelujem pri svojem okrevanju, mi je dal moč. Ni šlo več le za čakanje, da bo bolje, delal sem korake, ki so imeli jasen namen. Tudi odnos s fizioterapevtko je bil ključnega pomena. Njena spodbuda, strokovnost in potrpežljivost so me motivirali, tudi ko je bilo naporno. Včasih ni šlo vse po načrtih, a prav vztrajnost in redna vadba sta naredili razliko.
Danes fizioterapijo priporočam vsakomur, ki okreva po poškodbi, operaciji ali se preprosto želi gibati bolje. Ker ni le zdravljenje, je vlaganje v svoje telo in dolgoročno dobro počutje.…
