Nekaj časa nazaj me je sestra prosila, če lahko pazim na svojo nečakinjo. Moja nečakinja je še res zelo majhna in ta otrok zna biti zelo zahteven. Seveda sem želela svoji sestri pomagati in sem rekla, da jo bom z veseljem vzela za celoten dan k sebi. Sicer sem imela tisti dan res veliko opravkov, ampak se mi ni zdelo, da bi moja nečakinja lahko na to kakorkoli vplivalo. Odločila sem se, da jo bom vsepovsod vzela s sabo, saj je nisem upala pustiti nikjer sama. Ta otrok je bil že takoj zjutraj res zelo slabe volje. Očitno je res zelo slabo spala. Začetek dneva je bil tako za naju 2 res zelo slab. Jaz sem imela nekaj opravkov na pošti in pa morala sem iti v trgovino. Moja nečakinja je bila takrat res zelo nadležna in zato sem se odločila, da greva po trgovini takoj domov in da gre ona malce spat. Hvala bogu zaspala je res zelo hitro, ampak potem ko se je zbudila, je bila res polna energije. Ta otrok je kar naenkrat iz sitnobe prešel na hiperaktivnost.
Tudi ta hiperaktivnost mi ni bilo všeč, saj sem imela popoldne še nekaj opravkov, ki sem jih morala opraviti in tega otroka nisem morala ustaviti. Vsepovsod je tekla naokoli in ni me poslušala. Potem sem jo odpeljala še na sladoled, saj sem želela, da se vsaj za nekaj minut usede na klop in takrat me je seveda začelo poslušati. Ko je pojedla sladoled se je končno malček umirila, potem pa je spet dobila neko dozo energije. Ta dan moram priznati da je bil res zelo adrenalinski in precej utrujajoč. Res sem komaj čakala, da moja sestra končno pride po tega otroka in da gresta domov. Ko je moja sestra prišla k meni domov, je videla, kako utrujena sem in bila mi je res neskončno hvaležna. Jaz sem jo samo vprašala, kako ona zmore vse to vsakdan in rekla mi je, da seveda ta otrok ni vsak dan takšen. Po ena strani mi je odleglo, po drugi strani pa sem bila jezna, saj sem ravno na ta dan dobila tega otroka jaz.…