Moja pra babica je kljub temu, da je imela revmatoidni artritis doživel svojih krasnih petindevetdeset let. Seveda so bili njeni sklepi zelo zadebeljeni in bolezen je bilo moč opaziti na prvi pogled. Zadnja leta je živela v domu za ostarele in z mojo hčerko, ki je bila takrat še v vrtcu sva jo obiskovali zelo pogosto. Hčerka nikoli ni vprašala kaj je revmatoidni artritis oziroma zakaj in pra babica tako zatekle prste. Ko je bila hčerka stara kakšne tri leta pa je na žalost nastopilo, za ve nas zelo nesrečno obdobje epidemije, ko babice nismo mogli obiskati kar nekaj časa. In tudi po tem, ko smo lahko, sem hčerko z vsemi možnimi virusi iz vrtca raje puščala doma.
Takoj ko sem po dolgem času spet obiskala babico, sem opazila da je njem revmatoidni artritis še bolj napredoval. Njeni členki na prstih so bili zelo otekli in priznala je da jo kar bolijo. Prav tako je imela odebeljena zapestja, komolce in bolečine v kolkih in kolenih. Ampak z veliko mero dobre volje, samozavesti in nekaj pomoči zdravil je rekla, da je to za njo mala malica in da je revmatoidni artritis že ne bo oviral pri njenih vsakodnevnih klepetih z prijateljicami in igranju družabnih iger, v katerih je zelo uživala.
Končno je nastopilo spet normalno obdobje, ko smo se lahko družinski člani med seboj družili brez omejite in tako je šla moja hčerka z menoj na obisk v dom za ostarele. Po skoraj dveh letih, ko sta se videli samo preko video klicev je bilo hčerki zelo opazno neprijetno, ko jo je babica, ki je imela revmatoidni artritis objela z zelo oteklimi členki na rokah. Pogled v babičinih očeh je bil žalosten, po drugi strani pa poln razumevanja. Zašepetala sem ji, da ji bom doma pojasnila kaj je to revmatoidni artritis in bo naslednjič vse razumela. In tako je tudi bilo, naslednjič je pra babici stekla v objem in ji božala prstke, ki so jo boleli.