Ko sem šla za en dan v Trst, niti nisem vedela, da na Krasu potega zelo velika gasilska intervencija, kar sem bila zelo presenečena po tem, ko sem izvedela zanjo. Kako se je to zgodilo, res ne vem, je pa res, da zadnje čase prav nič kaj rada ne sledim medijem, saj je zelo veliko govora o negativnih stvareh. Iskreno me pa te stvari, prav nič kaj preveč ne zanimajo, kljub temu da je menda dobro vedeti, kaj se dogaja po svetu.
Takšna gasilska intervencija, kot je bila ta, je bila res nekaj, kar je zagotovo vsakega prestrašilo. Zelo dolgo časa je delovalo, da se bo to le širilo in da nas čaka najhujše. Ne vem, ali bom kdaj pozabila poti nazaj iz Obale, ko se je mimo peljalo skoraj sto gasilskih avtomobilov, ko je bila ta gasilska intervencija, še v najvišjem stadiju. Vsakih novih pet do deset gasilskih avtomobilov, ki se je peljalo mimo, je oznanjalo še bolj, kako resna je bila situacija. Dokler sem le brala o tem, da se gasilska intervencija, izvaja še nisem imela tako groznega občutka. Ko sem pa tisto gledala celo pot domov sem pa videla, da je res zelo hudo.
Takoj, ko sem prišla domov, sem prebrskala vse novice, da sem videla, kaj se dogaja in res ni bila obetajoča situacija. Ravno nasprotno. Bolj, kot so se vsi trudili, manj upanja je kazalo vse skupaj. Po nekaj dneh sem v raje nehala brati vse skupaj, saj nisem imela več volje do tega, da vem, kaj se dogaja. Sem pa vseeno upala, da se bo čim prej vse umirilo in na srečo se tudi je dober teden kasneje. Prav nič kaj preveč mi pa ni bilo do tega, da bi razmišljala o tem kdo vse je utrpel posledice. Na koncu je bila gasilska intervencija, vseeno uspešna in škoda vseeno ni prevelika.